Aktiv kmečkih žena Budna vas je 13. in 14. aprila organiziral dvodnevni izlet. V zgodnjih jutranjih urah smo se v soboto zbrali na avtobusni postaji v Šentjanžu, da odrajžamo proti Srbiji. Cilj našega izleta je bil ogled nekaterih znamenitosti v Beogradu in Novem Sadu. Vsi še malo zaspani smo se odpeljali novim dogodivščinam naproti. Ker smo imeli šoferja, ki nas je že nekajkrat peljal na izlet, smo vedeli, da nam ne bo dolgčas, saj je poln humorja in dobre volje. Ni samo šofer, je tudi muzikant.

Pot nas je vodila proti mejnemu prehodu Obrežje, kjer je bil prvi pregled dokumentov. Po mejni kontroli smo se odpeljali naprej po nekdanji cesti bratstva in enotnosti do drugega mejnega prehoda s Srbijo. Med potjo smo imeli tudi obvezen postanek za prvo jutranjo kavico in sendvič, ki smo jih imeli s seboj. Že pri prvem postanku so nas presenetile dežne kaplje.

V zgodnjih dopoldanskih urah smo prispeli v Beograd. Tam nas je že čakal vodič, da nam razkaže nekatere znamenitosti Beograda. Poleg drugih znamenitosti nam je pokazal tudi hišo, v kateri prebiva Titova vdova Jovanka Broz. Nato smo se peš odpravili do parka Kalemegdan, iz katerega se zelo lepo vidi mesto Beograd, stek Save in Donave. Ker nas je spremljal dež, smo se po krajšem ogledu odpravili nazaj na avtobus. Pot nas je vodila naprej v hišo cvetja na Dedinjah, kjer je pokopan Tito. Ogledali smo si še park okoli hiše in muzej. Če je kdo želel, je lahko kupil tudi kakšen spominek. Imeli smo tudi nekaj časa za sprehod in nakupe po mestu.

Iz Beograda nas je pot vodila naprej proti Novem Sadu, kjer smo se nastanili v hotelu Novi Sad. Ker smo imeli do večerje še nekaj časa, smo se lahko sprehodili po ulicah Novega Sada. Prišel je čas za večerjo in po njej za našo žurko. Zakaj bi namreč naš Boštjan vozil harmoniko s seboj, če je ne bi malo raztegnil. Na recepciji smo se pozanimali, ali lahko malo zažuramo. Čeprav je bil za nami dolg in naporen dan, za žurko nismo bili preutrujeni. Hodnik je bil naše plesišče. Le od kje našemu šoferju toliko energije? Cel dan nas je varno vozil, zvečer pa še igral na harmoniko. Vse prehitro sta minili ti dve uri in napočil je čas počitka.

Kako lepo je, ko te zjutraj namesto budilke prebudi glas harmonike. Boštjan je ob osmi uri imel budnico po hodniku.

Sledil je zajtrk, potem pa nas je že čakala vodička, ki nas je peljala po mestu in na Petrovaradinsko trdnjavo. Do koder smo morali prehoditi 214 stopnic. Ko prideš na vrh, pozabiš na utrujenost, kajti prelep je razgled na mesto in okolico in na njihove znamenitosti. Sledilo je obvezno skupinsko slikanje pri uri, katere velik kazalec kaže ure, mali pa minute.

Bližal se je čas našega odhoda. Še prej pa smo se ustavili v vinski kleti Vinarije Kosović, kjer smo imeli degustacijo njihovih vin. Lahko smo kupili tudi kakšno buteljko.

Na poti domov smo se zapeljali skozi Vukovar, kjer so še vedno vidne posledice zadnje vojne.

Sledil je še zadnji postanek, da »pospravimo« zaloge hrane in pijače. Polni lepih vtisov smo se odpeljali proti Sloveniji.

Zvonka